Miramare
POGLED NA MORJE // Tako bi se glasil prost prevod imena gradu, ki ga je leta 1856 dal zgraditi cesar Maksimilijan za svojo ženo, belgijsko princeso Carloto. Legenda pravi, da se je cesar Maksimiljan v času, ko je bil poveljnik avstrijske mornarice, med nevihto v tržaškem zalivu zatekel v majhen pristan v Grignanu od koder se je dvigal pogled na skalo, kjer je kasneje zgradil grad. Poimenoval ga je Miramar (gleda na morje) po eni od rezidenc princa Ferdinanda v Peni na Portugalskem. Gradova sta si v resnici precej podobna. Njegov arhitekt je bil Avstrijec Carl Juncker, medtem ko sta za notranjost gradu poskrbela Franz Hoffman in njegov sin Julius. Grad je bil dokončan leta 1964 kmalu po njegovem odhodu v Mehiko, kjer se je Maksimiljan oklical za kralja. Le tri leta kasneje je bil ubit s strani mehiške vlade pod vodstvom odstavljenega predsednika Benita Juareza. Maksimilijanovi ženi naj bi se po smrti njenega moža zmešalo. Tako v resnici niti nista mogla uživati v domovanju, ki sta ga zgradila za svojo družino. Notranjost gradu je praktično nedotaknjena in v takem stanju kot je bila v 19. stoletju in kakor si jo je zamislil Maksimilijan. V manjši stavbi, imenovani Castelletto, na sliki zgoraj, katere pročelje namenoma spominja na pročelje gradu Miramare, je cesar Maksimiljan občasno živel v času gradnje gradu. Tu je bivala tudi Carlota od konca leta 1966, ko se je vrnila iz Mehike, do leta 1967, ko so ubili cesarja.
Grad Miramare ni samo kraj, kjer lahko preživite lepo popoldne s pogledom na tržaški zaliv, pač pa skriva tudi ljubezen in bolečino. A v resnici, kateri kraj je pa ne?
I'm wearing:
H&M coat // RESERVED denim dress // ZARA boots // MAX MARA sunglasses // LOOMRACK bag
