Je barva kože res pomembna?

Foto: Mateja Jordovič Potočnik

Pred leti sem pisala o svoji občutljivi beli koži, ki na soncu takoj pordeči in je polna kožnih znamenj, ki so potencialno rakava, še posebej, če jih izpostavljam soncu (PREBERI TUKAJ). Nisem pa vam nikoli povedala, kako zelo sem si vedno želela biti črna. Ne zagorela, pač pa temnopolta, ja. Že kot otrok sem vedno poslušala opazke v stilu: saj si čisto bela, a nisi bila nič na morju? To se je nadaljevalo tudi kasneje, ko sem bila že starejša in še danes kdaj slišim to osovraženo vprašanje. In zato sem si , ko sem bila mlajša, želela, da bi bila vsaj mulatka, če že ne morem biti črnka. No, seveda, ne morem biti nič od tega, sem, kar sem, torej belka. A že od nekdaj sem občudovala temnopolte ženske, njihovo kožo in predvsem lase. Preprosto zato, ker nisem vedela, da večina njih nosi lasulje. Nosijo jih, ker imajo težave z izpadanjem las, podobno, kot sem jih imela v tistem času sama. Spomnim se, da sem si sredi devetdesetih po vzoru temnopoltih raperk celo hotela omisliti lasuljo, da bi prekrila redke lase, a nisem našla nobene spodobne prodajalne z njimi. Lasulje pa nosijo tudi zato, ker so njihovi lasje izredno zahtevni za urejanje, z lasuljo pa je težava neurejenih las hitro rešena. Poleg njihove mode in stila me je fascinirala tudi črnska kultura in glasba. In hvaležna sem, da sem od leta 1996 pa do 2007 lahko vodila hip hop oddajo na radiu Salomon Pump It Up na osnovi katere je kasneje nastala tudi moja diplomska naloga na Filozofski fakulteti na oddelku Sociologije kulture z naslovom Analiza besedil v slovenski hip hop glasbi.

Nosim // Wearing:
Dress BARBARA REPINSEK // Bag CCC // Headband BOHOHEADWEAR // Sandals ZARA // Sunglasses PRADA (Optika Zajec) 

In čeprav me je kasneje življenje popeljalo v čisto druge, torej modne vode, sem ostala zvesta hip hop glasbi in še naprej občudujem vse, kar je povezano s črnsko kulturo. Zato se me krivice, kot je nezaslišan uboj temnopoltega Georga Floyda, osebno dotaknejo me prizadenejo in bolijo (o tem in drugih, večinoma nekaznovanih umorih temnopoltih prebivalcev s strani policistov izveš več pod ključniki #BLM in #BlackLifesMatter). In ob tem sem zopet začela razmišljati o tem v kako krivičnem svetu živimo in kako srečna sem lahko, da so me vzgojili tako, da ne vidim barve kože. Bom razložila kar na konkretnem primeru.

Bilo je lani, ko sem še sedela v pisarni medijske hiše, za katero pišem, in sem pripravljala modni članek ter se s sodelavkami, novinarkami, zapletla v pogovor o tem, kaj je moderno, kaj bomo nosile, in podobno, ter jim vmes kazala fotografije manekenk z modne piste.

V nekem trenutku pa me novinarka, ki je pred kratkim prišla iz konkurenčne medijske hiše, vpraša: ‘’Pa ti urednica ne vrže ven črnih manekenk?’’ Najprej sem jo samo začudeno gledala, saj nisem vedela, kaj me sprašuje. Meni je namreč vseeno, ali je manekenka belka, črnka ali Azijka. V resnici ne vidim barve kože in ne sodim, ali je lepa ali ne, zanima me samo oblačilo, ki ga nosi. Ko sem se zavedla, kam pes taco moli, sem ji povedala resnico: ‘’Ne, urednica mi ni še nikoli rekla, da ne smem izbirati črnih manekenk, pravzaprav pogovor ni nikoli nanesel na to.’’ ‘’Aja, ker tam, kjer sem delala prej, so nam pa rekli, da ne smemo objavljati nobenih drugih ras, samo belke,’’ mi razloži.

Bila sem šokirana in jezna. Jezna zato, ker nisem vedela, da se lahko kaj takega sploh dogaja v civilizirani državi, kakršna sem mislila, da smo, in potem, kasneje, jezna še bolj nase, ker je ta opazka dejansko, popolnoma nehote, vame zasadila senco dvoma: od tistega trenutka dalje se namreč ob vsaki fotografiji temnopolte manekenke za trenutek ustavim in razmišljam… Glas tam nekje zadaj, ki ga je sprožil ta na videz popolnoma nedolžen pogovor, je tih, a obstaja. Me razumeš? Prej ga ni bilo, tega dvoma, zdaj pa je… A vseeno me taka opazka ne more omajati in sama se lahko prepričaš, da so v revijah, za katere pišem modne nasvete, poleg vseh ostalih ras še vedno tudi temnopolte manekenke (za primerjavo in zdaj, ko veš, kakšna je situacija, pa lahko preveriš, ali so v drugih podobnih revijah tudi).

Svetlo vijolična ali lavanda oziroma barva sivke, kakršna je obleka, ki jo nosim tokrat, je kraljevska, ženstvena in umirjena barva. Je optimistična in navdihujoča. Prav tako sem se v njej tudi počutila. Morda ne bi bilo slabo, če bi ljudem, ki imajo težave z obvladovanjem jeze, kot policista, ki sta zadušila popolnoma nedolžnega človeka zaradi rasnih predsodkov, predpisali terapijo z vijoličnimi oblačili. Kaj pa vem, mogoče bi z barvami lahko spremenili ta svet, da bi namesto o črni in beli raje razmišljali o mavrični...