Kaj pa ti delaš?
Od leta 1996 do 2010 sem delala kot voditeljica na televiziji in radiu, bila sem novinarka, nekaj časa tudi urednica, tako v tiskanem mediju kot na radiu, in vodila sem prireditve. Zdaj pa, saj veš, pišem modne nasvete in pripravljam intervjuje za kopico revij, pa blogerka sem. Poleg tega se že od leta 2010 ukvarjam z izposojo oblačil in kljub temu me še danes kdo čudno pogleda, ko beseda nanese na ta del mojega ‘posla’. Verjamem, da je težko slediti vsemu s čimer se ukvarjam, zato je ta decembrski čas morda najbolj primeren za to, da razložim, kako poteka ta del mojega dela, ki mi prinaša največje veselje.
Pa začnimo na začetku. Konec leta 2009 sem ostala brez službe, ki sem jo opravljala skoraj petnajst let. Zvesta enemu podjetju in svojemu delu, kar naenkrat nisem imela nič. Odločila sem se, da ne bom obupala, ampak bom ta čas raje izkoristila za to, da se posvetim zaključku študija. V roku pol leta mi je uspelo diplomirati in kmalu zatem sem ponovno začela delati na radiu. V tem času sem začela pisati blog. Iz tega pa je kmalu zrasla ideja, da bi začela izposojati oblačila. Iz prejšnje službe mi je namreč ostalo precej večernih oblek, ki bi jih bilo škoda dati stran. Pa sem začela z izposojo. Najprej iz domače dnevne sobe, že kmalu pa sem najela svoj prvi prostor - pisarno v prostorih Velane. Tu sem ostala dve leti, ko se je bilo treba seliti. Novi dom za svoja oblačila sem našla v poslovni stavbi v Stegnah. A tudi tu ni trajalo več kot dve leti, tako da zdaj moja izposojevalnica že dobro leto in pol domuje na Parmovi. En del ponudbe si lahko ogledaš TUKAJ.
Seveda pa izposoja ni vse, s čimer se v modnem smislu ukvarjam. V zadnjem času namreč zelo pogosto tudi stiliram na raznih dogodkih in snemanjih reklam. Kaj to pomeni in kakšno je delo stilista? Kot prvo, ni tako glamurozno kot se sliši in kot se marsikomu zdi. To je predvsem delo, ki je, kot mnoga druga, prej garanje, kot fensijada. Od naročnika je odvisno, kako se lotim vsakega projekta. Bistveno pa je, da moram najprej vedeti koga oblačim in za kakšno priložnost. Ko to razrešimo, se lotim iskanja primernih oblačil. Večinoma se sama dogovorim s trgovinami ali oblikovalci, da si bom pri njih izposodila določene kose za dogodek ali fotografiranje. Če je to že vnaprej dogovorjeno, a ponavadi ni, je zame luksus. Grem torej od trgovine do trgovine, od oblikovalca do oblikovalca in nabiram kose, ki jih bom lahko skoordinirala skupaj. Tega, ali se bodo ujemali in kako, pogoste ne morem vedeti dokler pred mano ne stoji oseba, ki jih bo nosila. Kar pomeni, da moram ogromno improvizirati (tudi pri velikostih, saj se neredko zgodi, da osebo vidim šele na dan dogodka) in se zanašati na lastno intuicijo in sposobnost kombiniranja naključno izbranih kosov. In zaenkrat mi gre to kar dobro od rok. Ni lahko razložiti, kako deluje moj um, ko stopim v trgovino ali kak drug prostor z oblekami. A precej podobno je sestavljanju rubikove kocke: najprej je vse skupaj ena velika zmešnjava, potem pa se posamezni kosi oblačil počasi sestavljajo skupaj.
Verjetno bi kdo rekel, da je to poseben dar, a tako je pri meni že od nekdaj. Včasih se nič ne ujema in potrebujem več časa, spet drugič so stajlingi sestavljeni eden za drugim v nekaj minutah. Predvsem pa je pomembno, da to rada delam in da mi ni težko ali odveč. Od kod črpam ideje? Od vsepovsod. Določeno kombinacijo lahko vidim na ulici, v reviji, na modnem dogodku, Instagramu, ali kjerkoli. In mi v tistem trenutku morda ne pomeni veliko, potem pa kar naenkrat udari na dan. In včasih še sama ne vem od kje in zakaj! Se pa vedno ravnam po načelu, da je moda zabavna (podobno kot Trinny Woodall, ki je poleg Rachel Zoe kriva, da se s tem ukvarjam!) in da je ni treba vedno jemati resno. In da torbice in čevljev ni treba vedno kombinirati. In da gresta skupaj tudi karo vzorec in rože in še leopard za povrh. Skratka, nisem omejena z nekimi stereotipi o tem kaj ‘paše’ in kaj ne, se pa vedno prilagodim stranki.
Enako metodo uporabljam tudi, ko se oglasim pri stranki doma in ‘pospravim’ njeno omaro. Ali, ko se z njo odpravim v šoping. To sta še dve storitvi, ki ju ponujam in z veseljem povem, da je vsaka, ki se za to odloči, na koncu več kot zadovoljna. Razmetana in neorganizirana omara je namreč lahko vir slabe energije in s tem slabe volje - dan za dnem. Ko se enkrat odločiš za ta korak, je tvoje življenje veliko lepše. Tudi tu ponavadi začnem pri barvah. Oblačila najprej posortiram glede na barvo in se potem lotim izločanja. To ne pomeni, da stvari mečem stran, daleč od tega. Vsaka ima sama možnost povedati, kaj se bo s kosi, ki se meni ne zdijo primerni, zgodilo. Če stranka želi, da ostanejo, bodo ostali in jim bom našla namen. Če ne, jih odnesem in podarim ali, če so še uporabni, poskušam prodati. Ko razdelam barve in izločim neprimerne kose, se lotim ugotavljanja, kaj manjka in skupaj s stranko narediva seznam stvari, ki jih je potrebno dokupiti zato, da bo njena garderoba funkcionirala. Iz obstoječih kosov na koncu pripravim nekaj različnih kombinacij, ki so bodisi vodilo za to, kako naj se sama loti sestavljanja oprav, ali pa končni stajling, ki ga lahko takoj obleče.
Tako, zdaj veš, in upam, da se vidiva, ko boš v zadregi, kaj obleči ali kako tisto, kar imaš v omari, skombinirati.
