Vzemi si čas ...

Čas je relativen pojem, ki vsakemu teče drugače. In predvsem vsakemu od nas pomeni nekaj drugega. Nekaterim se na primer zdi, da imajo časa premalo, drugim, da ga imajo preveč, tretji ga ne znajo izkoristiti... Čas je edina dobrina, ki nam je dana zastonj, a je nimamo na pretek. Ko se nas čas izteče, je konec. Ko se ozrem nazaj v preteklo leto ali še dlje, desetletje, so leta minila (pre)hitro. Razmišljam, kako malomarno pravzaprav ravnamo s svojim časom. Kljub temu, da se nam z vsako uro, minuto, sekundo … izteka, kot pesek v peščeni uri, smo ga brez pomisleka pripravljeni podariti komurkoli!

Nekoč sem že nekje zapisala, da je moja slaba lastnost, da nikoli nisem točna. Pa se zdaj sprašujem: je to res slabost? Biti točen namreč predpostavlja, da bo tudi oseba na drugi strani točna - kar se redko zgodi. Zato je moja točnost pravzaprav kaznovana z odvzemom mojega časa, ki ga nikoli več ne dobim nazaj. To je lahko le 5 minut, kolikor prej sem prišla, ali 10 minut, kolikor je oseba na drugi strani zamudila, če predpostavljamo, da sem prišla točno. Če sem zamudila, nisem izgubila nič, saj me oseba na drugi strani bodisi že čaka, bodisi je tudi ona zamudila in tako se najina ‘izguba časa’ izravna.

Čas je najbolj zapletena lastnost našega univerzuma in celo znanstveniki se strinjajo, da ga je najtežje razumeti. Morda je tudi to razlog, da obstaja toliko pregovorov na temo časa: Čas zaceli vse rane; Najmanj naredi kdor nima nikoli časa; Rana ura, zlata ura; Čas je denar; Daj času, čas; in podobne. Saj je čas absolutno nekaj na kar nimamo vpliva. Lahko pa ga izkorstimo sebi v prid ...

Komu torej podariti svoj čas in koliko? Najprej naj velja, da si vedno vzemi čas ZASE, če in ko ga potrebuješ. Temu bi lahko rekla tudi time-off. Takrat ni nič bolj pomembno od tega, niti prijateljičina zabava, niti otrokova predstava, niti perilo, ki ga je treba zlikati. Potem šele pridejo na vrsto drugi. Kako pomembni so v tvojem življenju in koliko svojega časa si jim pripravljena podariti, moraš presoditi sama. Hierarhija gre verjetno nekako takole: otroci, mož, starši in družina, služba, prijatelji in vse ostalo. Lahko da je tudi kako drugače, a najvišje na lestvici prioritet so zagotovo otroci. Njim si pripravljena podariti največ svojega časa. Razumljivo in popolnoma sprejemljivo. Kar je bolj zanimivo je, koliko časa si pripravljena nameniti tistim na dnu tvoje časovne lestvice, torej prijateljem in vsemu ostalemu.

Ne razumi me narobe, prijatelji si absolutno zaslužijo ves preostanek časa, ki ga imaš na voljo, potem ko ga razdaš tistim na vrhu lestvice. A pod določenimi pogoji. Pravzaprav obstaja samo en pogoj, a k temu se vrnem malo kasneje. Najprej poglejva, na kakšen način prijateljem vsakodnevno podarjaš svoj čas.

Vzameš si čas …

- da se udeležiš zabave, ki jo je organizirala prijateljica, čeprav v resnici nisi najbolj razpoložena za to

- da jo podpreš, ko se loti novega poslovnega projekta in kupiš izdelek ali storitev, ki ga ponuja, čeprav ga niti ne potrebuješ, a veš, da ji bo to veliko pomenilo

- da greš z njo na kavo, čeprav te doma čaka gora dela

- da se pogovorjaš z njo po telefonu, ko ima težave, je ostala brez službe, je mož skočil čez plot …. (vstavi po želji), čeprav se ti že mudi na sestanek

- da ji lajkaš in komentiraš objave na Instagramu in Facebooku, čeprav jih ni malo in ti to vzame kar precej časa, a ker veš koliko ji to pomeni, ti tega časa ni škoda

- da ji takoj odgovoriš na sms, čeprav voziš in je tvoje početje skrajno nevarno, a ne želiš, da bi predolgo čakala na odgovor in mislila, da jo ignoriraš

Vsemu temu (in še kakšni malenkosti) vsakodnevno torej nameniš svoj čas, ker ti je mar. In ker želiš biti prava prijateljica. A preden se odločiš, da boš nekomu na tak način podarila SVOJ čas, se vprašaj, ali bo ta oseba tudi tebi PRIPRAVLJENA PODARITI SVOJ ČAS, ko ga boš rabila in ne da bi zanj prosila. To je tisti pogoj, ki sem ga omenila zgoraj: ne zapravljal časa za nekaj (ali nekoga), ki ti tega časa ni pripravljen vračati. In po drugi strani, preden rečeš, da nimaš časa, premisli, ali gre res za to, da nimaš časa, ali pa si tega enostavno ne želiš. Krilatica, ki jo pogosto slišimo, torej: nimam časa, je namreč samo izgovor tistega, ki ti v danem trenutku ni pripravljen podariti svojega časa. O razlogih zakaj, ne bom ugibala, lahko rečem samo, da so ti lahko upravičeni ali pa ne. Tudi o tem moraš v danem trenutku presoditi sama. In seveda naslednjič razmisliti, ali si si pripravljena kljub vsemu za to osebo vzeti čas - ali pa ne.

Zdaj si verjetno že ugotovila, da, ko govorim o tem, komu nameniti svoj čas in koliko, govorim o prioritetah. O tem, KAJ ti je bolj in kaj manj pomembno v življenju. In, ja tudi o tem, KOMU si bolj in komu manj pomembna v življenju. Prej, ko boš to sprejela, prej boš postala absolutna vladarica svojega časa.

***

Sama sem rabila kar nekaj ČASA, da sem to spoznala. Namreč, da si čisto vsak pač ne zasluži mojega časa in da si za čisto vsakega in čisto vedno ne morem vzeti časa. In da ne morem biti več kot na enem mestu istočasno. In da je čas, ki sem ga 'pokurila' za nepomembne stvari, že izgubljen in zato brezpredmeten. Je pa zato toliko pomembnejši čas, ki mi je še ostal in tega že nekaj časa poskušam namenjati samo tistim in tistemu, kar mi prinaša srečo in zadovoljstvo.

Takole je bil v letu 2019 razporejen moj čas:

ČAS ZA DRUŽINO

ČAS ZA DELO

ČAS ZA DRUŽENJE IN PRIJATELJE

ČAS ZASE

SREČNO 2020!